Aljaska

Marsikdo si pod tem imenom predstavlja vecni sneg in led in skrajno mejo, do koder kjer se vlada sodobna civilizacija. Mnogo manj pa je takih, ki vedo, da je to najvecja zvezna država Zdruzenih drzav Amerike (ZDA), ki meri skoraj poldrugi milijon kvadratnih kilometrov, kar pomeni približno 74 Slovenij. Nadaljnja igra stevilk nam ob dejstvu, da na Aljaski stalno prebiva le 513.000 prebivalcev pove, da na kvadratni kilometer pride le 0,34 prebivalca. Se mnogo manj ljudi pa ve, da je dezela, ki jo odlocilno zaznamujeta polarni dan in polarna noc, ravno tako podvržena sodobnim civilizacijskim razvadam in tehnologijam. Tako jo clovek poskusa nekako udomaciti, a ji s tem odvzame tudi velik del lepote, mistike in cara severa. Prebivanje v mestih v mnogocem ni bistveno drugacno od zivljenja v lower 48 kot domačini radi imenujejo preostanek ZDA, južno od Kanade. Če odmislim tistih nekaj mest, od katerih je najvecje Anchorage z vsega 300.000 prebivalci in 3000 losi, ki tudi stalno prebivajo na podrocju mesta, je Aljaska v mnogocem ostala taka, kot je bila 18. oktobra 1867, ko jo je tedanje rusko cesarstvo prodalo ZDA. Tedaj jo je kraljeva odprava poimenovala za nicvredno zemljo in jo kot povsem neuporaben svet prodala za vsega 7,2 milijona dolarjev oziroma manj kot dva centa za povrsino enega ara. Prav ta dezela, ki jo je Rusija uporabila za krpanje lukenj v cesarjevem proračunu zaradi stevilnih vojn, je kmalu po prodaji postala zlata dezela v pravem pomenu besede. Novi gospodarji so odkrili za tedanje razmere neslutene kolicine zlate rude, ki so povzrocile prave selitvene tokove v to neusmiljeno in kruto dezelo. Seveda pa je bilo zlata precej manj kot ljudi, tako da sta zelja po boljsem zivljenju in pohlep po bogastvu mnoge pahnila v bedo, kriminal in tudi smrt.

Komaj se je v prvi polovici minulega stoletja zlata mrzlica polegla, pa so po drugi svetovni vojni geoloske raziskave razkrile, da se pod površjem Aljaske skrivajo ogromne kolicine nafte. Ko so nasli tudi ustrezne tehnicne resitve crpanja in transporta nafte, saj so nahajalisca na skrajnem severu te zvezne drzave, se je v drugi polovici 70. let dvajsetega stoletja zacel gospodarski in s tem tudi demografski razcvet Aljaske. Tako so v 80. na Aljaski dosegli najvecji dohodek na prebivalca v ZDA, gospodarska rast pa v malce manj intenzivno velja se danes.

Prostrane gozdove med nestetimi jezeri, mocvirji in rekami vseh velikosti danes precka nekaj glavnih cest, ali kot jim pravijo, highways, ceprav niso ne avtoceste, ne ceste katere druge kategorije. So enostavno edine vecje ceste, zile, po katerih tece vecina notranjega zivljenja v drzavi. Na tudi desetmetrskih nasipih so speljane siroke, s peskom ali asfaltom prekrite ceste, ki jih neprestano popravljajo, saj barjanska tla neprestano zahtevajo utrjevanje, poleg tega pa skodo povzrocijo tudi ostre zime. Veliko cest je od septembra do maja preprosto zaprtih. Glede na naravne razmere je osnovna infrastruktura torej na zadovoljivi ravni, promet na cestah v notranjosti pa redek, kar pomeni, da se v desetih minutah morda mimo pripeljejo trije tovornjaki ali osebni avtomobili. Pokrajina pa je neverjetno divja in lepa.